Drug drugemu sva darilo

Nedelja, 27 Okt 2013

Z vami delim intervju, ki ga je imela z mano novinarka Urša Černivec. Objavljen je bil v reviji Naša družina, prilogi tednika Družina. Pogovarjali sva se o tem kako živeti poslanstvo matere in žene. Vprašanja so bila zame pravi izziv. Hvala Urša!

" DRUG DRUGEMU SVA DARILO”

27. 10. 2013 | Urša Černivec | Naša Družina


Kako v polnosti živeti poslanstvo žene in matere?
 
Špela Strniša Tušek je živahna žena, mamica, psihologinja in imago partnerska terapevtka, poleg tega zna slikovito pripovedovati. Njeni odgovori so jasni, nazorni in večkrat tudi polni humorja. Čuti se, da svoje delo opravlja kot poslanstvo, da mu je predana. V okviru socialnega tedna smo se z njo pogovarjali o petih prioritetah zakonskega življenja, ki jih je postavila Holly Pierlot, avtorica knjige Priročnik za mamice.
 
Modri duhovnik je kmalu po poroki Holly opozoril na pet prioritet zakonskega življenja: molitev, sem oseba, sem zakonec, sem oče/mama in na zadnjem mestu hranitelj. Zatrdil je, da se veliko zakonov skrha, ker ima manj pomembna prioriteta v zakonu preveliko veljavo. Iz izkušnje je povedal, da možje pripisujejo največji pomen vlogi hranitelja, zato pogosto namenjajo preveč časa službi (tako psihično kot tudi fizično), ženskam pa je najpomembnejše materinstvo, zato pogosto pozabljajo nase in na moževe želje. Kako naj zakonci in starši v svoje življenje vpnejo omenjene prioritete, da bodo lažje opravljali svoje poslanstvo?
 
Takoj po rojstvu je vsekakor otrok najpomembnejši. Mamica je povsem predana njemu in skrbi zanj, hkrati potrebuje nekaj časa, da si fizično in psihično opomore od nosečnosti in poroda. Hišni red je takrat za nekaj časa postavljen na glavo. Mamina prioriteta vsaj prvih šest mesecev je predvsem novorojenec. Očetova prioriteta je v tem obdobju vsekakor skrb za preostalo družino in za mamo. Tako mama kot oče zato za nekaj časa odrineta svoje potrebe nekoliko na stran. Nevarno pa je, če tako stanje traja predolgo. Če mamica pozabi, da je tudi žena in ženska. Dogaja se, da se možje počutijo odrinjeni. To lahko traja tudi več let, kar ni v redu. Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja je res utrujajoče. Največkrat zmanjka časa prav za odnos med ženo in možem. Sama sem trdno prepričana, da bo družina zmogla marsikateri vihar in stisko, če bosta mama in oče skrbela za dobro medsebojno povezanost in jo redno posvečevala tudi z molitvijo. Harmonija in sprejetost, ki veje iz njunega odnosa, je najsvetejša in najpomembnejša dediščina, ki jo lahko otrok prejme. Iz tega se nauči, da je ljubljen, vreden, da sme upati, da ima posebno vlogo v tem svetu. Posredovanje tega svetega je najpomembnejša naloga očeta in mame. Kadar se govori o pomembnosti zveze, se vedno spomnim na besede mojega, žal že pokojnega profesorja Lorenza Macaria: »Človeštvo še ni povsem spoznalo, da vse sveto izhaja iz zakonske zveze.« In v to trdno verjamem.
 
»Kadar boste pomislili na urnik ali našli trenutek miru, srce dvignite k nebu in Boga prosite, naj vas blagoslovi in vam v prihajajoči uri pomaga,« piše Holly. Koliko vi zaupate molitvi, blagoslavljanju drugih in kakšen pomen pripisujete temu, da si vsak dan vzamemo čas za molitev?
 
Kakor se je razvijal najin odnos, tako se je razvijala tudi najina molitev. Včasih je bila pogosto, včasih je bila iskrena in globoka, včasih le kljukica, včasih pa je tudi izostala. Moliti sem se učila (in se še učim) počasi. Eden ključnih trenutkov zame je bilo prav gotovo vprašanje moje prijateljice in kolegice, ki me je v trenutkih hude osebne stiske vprašala: »Špela, ali ti kaj moliš? Ali moliš zato, da boste materialno preskrbljeni? Ali res zaupaš? Ali res verjameš, da On vse nosi?« Po teh vprašanjih sem začela čisto drugače moliti in tudi zaupati. Sčasoma sva z možem spoznala, da oba potrebujeva molitev zato, da sva v stiku sama s seboj, drug z drugim in s svojim poslanstvom, in včasih preprosto zato, ker je pretežko in ne zmoreva sama. Oblikovala sva nek ritem skupne in družinske molitve, ki nam najbolj ustreza. Dan pa začneva in zaključiva s skupno molitvijo, brez otrok. Po posebni vrsti molitve sama posegam tudi, preden začnem z delom: terapijami, mediacijo, predavanji. Takrat se predajam s prošnjo, da bi našla pravo besedo in pravi način, da bi bilo moje srce in srce navzočih odprto za dobro.
 
»Druga prioriteta zahteva, da se zazremo vase, v vsa naša notranja doživetja, ter tako iščemo rešitve za svoje težave. Za naše čustvene in psihične težave obstajajo različni vzroki,« je prepričana Holly. Dodaja še: »Drugim ne moremo dati tistega, česar nimamo tudi sami. Ne moremo popolnoma služiti družini, če nas razjeda notranja bolečina. Bog je vsakemu od nas dal posebno darilo: dal nam je nas same. Mogoče o sebi nismo vajeni tako razmišljati, pa vendar to drži,« piše Holly. Kako to, da si ne upamo sebe dojemati kot darilo? Kaj lahko oziroma je dolžan po vašem mnenju vsak zase narediti, tudi zato, da bo navsezadnje lahko bolje služil družini?
 
Vsi smo ranjeni. To je dejstvo. In vsi, ki smo starši, bomo ranili svoje otroke. Tudi to je dejstvo. Vsak od nas nosi s seboj svojo družinsko zgodbo. Tako to je. To smo dobili, veliko ran in tudi veliko dobrega. Včasih se premalo zavedamo, da smo dobili več dobrega, zato smo preživeli. Rane so nam podarjene za rast. Zaradi njih lahko rastemo. Le kdor se lahko sprijazni s tem, kar je, je sposoben najti možnosti, ki so v njem. Samo rane nam omogočajo, da pridemo do svojega resničnega jedra in začnemo živeti. Rane se najbolje celijo spet v odnosu s partnerjem. Zato sva se našla, da drug drugemu pomagava dati tisto, kar potrebuje. Tako čudežen je ta odnos. Najprej drug drugega raniva prav tam, kjer je najina otroška rana, hkrati pa imava prav midva zdravilo za rane drug drugega. Da pa se lahko začneva zdraviti, je potrebno veliko pogovora, razumevanja, potrpežljivosti, poguma in ponižnosti. Drug drugemu sva darilo.
 
Kako pomembni se vam zdijo umiki, da mamica lahko zajame iz studenca vode, da se okrepi. »Vedela sem, da se je Jezus v času javnega delovanja večkrat umaknil v samoto, da bi lahko bil sam z Očetom, pa je bilo njegovo delovanje pomembnejše od mojega, je prepričana Holly. Vsako drugo soboto v mesecu si je vzela prosto. Si kaj takega upamo tudi mi? Zakaj ne? Pomen prostega dne!
 
Kdo je prebral knjigo, ve, da je Holly svoje otroke poučevala doma. Res je bila ves dan z njimi, zato rada verjamem, da si je eno soboto vzela samo zase. Vsaka družina je svet zase. Pomembno je, da tako mama kot tudi oče najdeta zase pravilne načine za umik, nabiranje energije, sproščanje, šport. To je prav gotovo zelo pomembno in potrebno, v nasprotnem primeru pregorimo, postanemo utrujeni, nezadovoljni in se težko konstruktivno spopadamo z vsakdanjostjo. Če znata oče in mama poskrbeti zase, je to dobro za vso družino. Na tem mestu bi rada poudarila, da bodimo pozorni, na kakšen način se umikamo, oz. na to, kaj se dogaja z našo energijo, ko si vzamemo čas zase. Sem zaradi svojih uric s prijateljicami, pri pevskem zboru ali na telovadbi boljša žena in mati? Če sem zaradi tega bolj zadovoljna, zdrava, sproščena in mi to daje novo energijo za soočanje z vsakdanjimi problemi v družini in zakonu, potem je to prava stvar. Kadar pa dejavnosti zunaj družine in odnosa z možem postanejo beg pred reševanjem problemov in odnašanje energije iz najinega odnosa, je to zaskrbljujoče. Takim in podobnim načinom ne-reševanja problemov doma v imago terapiji rečemo izhodi. Izhodi so lahko večji ali manjši, hkrati se začnejo pojavljati na obeh straneh in so kot luknjice v zakonu. Problemi se tako nalagajo, odlagajo, prekrivajo in zanikajo. Zakon postane trhel in konec koncev se partnerja navadita živeti drug mimo drugega tako, da se preveč ne motita ali v stalni napetosti. Mnogokrat pa se tak zakon podre. Spet se potrjuje, kako pomembno je redno ohranjanje povezanosti med partnerjema.
 
Holly se je tudi odločila, da bo o svojem možu mislila samo dobro. Prepričana je, da je del ljubezni tudi iskanje dobrega v bližnjem. Ugotovila je, da nič ne reši, če za vsako težavo išče krivca. Zdaj namesto obtoževanja pogled optimistično usmeri naprej in pomisli, s čim bi lahko sama omilila napetost med njo in možem. Spoznala je tudi, da mora možu izkazati enako spoštovanje, kot bi ga izkazala duhovniku, papežu ali Jezusu. To se mi zdi težko živeti, saj je laže biti prijazen do nekoga, ki ga vidiš redkeje, do katerega čutiš nekakšno strahospoštovanje, kot do človeka, s katerim si vsak dan, ki ti je blizu. Kaj svetujete parom, kako naj ohranjajo medsebojno spoštovanje?
 
Spoštovanje pride samo po sebi, če se znava pogovarjati tako, da se čutiva razumljena. Če se vedno znova odkrivava in spoznavava svet drug drugega in sva radovedna. Če si poveva o ranah, stiskah, skrbeh, veselju, potrebah itd. Spoštovanje moža ne pomeni tiho in trpeče prenašati njegove muhe. Sploh ne. Spoštovati partnerja pomeni verjeti, da vse, kar dela in čuti, izhaja iz njegove upravičene potrebe in to me kot njegovo ženo (ali kot njenega moža) zanima. Če žena ve, kje moža boli, kaj ga skrbi in kako se trudi, potem ga lahko spoštuje tudi, ko mu poči struna. Potem lahko razume njegovo bolečino in ga vpraša, kaj potrebuje. Potem mu ne očita in ni užaljena, še manj se zateka k prijateljicam »špecat«, ampak ostane ob njem. In prav tako je na moževi strani. Kako ohranjamo medsebojno spoštovanje? Z razumevanjem in pogovorom. S stalno radovednostjo in odkrivanjem drug drugega. S presenečenji in majhnimi pozornostmi. Z veliko dotiki, pa tudi tako, da drug drugemu pustimo prostor, ki ga potrebuje. Z zahvaljevanjem in občudovanjem drug drugega. Seveda pa se morava za to truditi oba. K temu sva se zavezala: spoštovala in ljubila se bova. To je najin skupni ples.
 
Holly si je vse sobotne večere rezervirala za zmenke s svojim možem, kar se mi zdi pri petih majhnih otrocih občudovanja vredno. Zaradi finančne omejenosti sta večinoma ostajala doma. Včasih je pripravila lahek prigrizek, drugič pokovko, včasih sta igrala karte ali skupaj brala. Zavestno se je trudila biti prijazna in ustrežljiva ter veliko molila za moža. Mar ni s tem zatrla svoje pristnosti in spontanosti?
 
Spontanost je pogosto precenjena. Konec koncev smo spontani, kadar ponavljamo svoje stare vzorce, za katere že vemo, da jih veliko ne vodi tja, kamor želimo. Zakaj bi potem bili spontani še kar naprej? Odkriti moramo nove delujoče načine. Če smo navajeni pobegniti pred problemom, kako ga bomo potem rešili s spontanostjo? Ne gre. Imela sem par z izkušnjo prevare. Učila sem ju novega načina pogovarjanja, kot to delamo pri imagu. Rekla sta mi, da to ni spontano. Odgovorila sem: »Res ne. Ampak spontano sta prišla do sem, kjer sta, in zagotavljam vama, da drugič ne bo nič drugače.« Katera skladba bolje zveni? Tista, ki jo napiše nekdo »spontano« brez upoštevanja pravil, ali tista, ki jo napiše nekdo, ki pozna zakonitosti glasbe, kontrapunkta in solfeggia. Katero glasbo raje poslušate? Na katero glasbo lažje zaplešete?
Večine od nas, ne doma in ne v šoli, niso naučili, kako se pogovarjati, da bomo razumljeni. Prav tako nas niso naučili izražati svojih potreb in reševati sporov. Ljubezen so pomešali z zaljubljenostjo in ko ni več zaljubljenosti, ne gre več na spontan način in takrat gremo narazen. Ljubezen pa ni spontanost. Ljubezen je trdo delo. Ljubezen je vsakodnevna zavestna odločitev. Tega se mogoče premalo zavedamo. Kot imago partnerska terapevtka delam prav to. Pare učim novega načina pogovarjanja. Mogoče ni spontano, ker je v začetku, kot bi se učili novega jezika. Je pa resnično in povezuje.
 
»Najboljši ključ do učinkovite rešitve in resnično zdrave spremembe v zakonskem odnosu je prepoznava in odprava lastnih napak in vedenjskih vzorcev,« ugotavlja Holly. Kako do tega priti, saj s tem, kar smo, in z lastnim zgledom vplivamo tudi na zakonca in otroke?
 
Pogosto slišim mlade govoriti: »Še malo, da se najdem, da se bom imel bolj rad in pozdravil svoje rane, potem pa bom pripravljen na odnos.« Jaz menim, da se lahko zdravimo samo v odnosu. Samo v odnosu lahko rastemo in samo v odnosu lahko drug drugega zdravimo. In to v zavestnem in trajnem odnosu, kjer se partnerja zavežeta, da se bosta oba trudila tudi, ko bo težko. In bo težko. Zato je tako pomembna zavezanost. Verjamem, da dobimo takega partnerja, kot ga potrebujemo. Partnerja, ki bo od nas zahteval natanko to, kar mu bomo najtežje dali, in če mu bomo dali, bomo zrasli. Tako drug drugega spodbujava k rasti. Zavedam se, da tega večinoma ne znamo, ker nas niso učili. Lahko se pa naučimo in to bo največji zgled za naslednje rodove.
 
 

Prijavite se na naše novice